Ubiti avtoriteto

     O svobodi veliko govorimo. Mnogi se želimo osvoboditi služenja drugim, nadzora in postati neodvisni, samostojni, torej osebnosti, ki zgolj sebi izstavljajo račun za izvršena dejanja. Toda osebna osvoboditev še zdaleč ne pomeni tudi osebnostne osvoboditve. Lahko se odselimo, ekonomsko postanemo neodvisni, celo pretrgamo vse niti, povezane z nekdanjimi razmerami in odnosi, a globoko v sebi smo čustveno še vedno podrejeni avtoritetam, ki so se povzdignile nad nas. Seveda, otroška duša ne more preseči vpliva starejših, se upreti staršem, se odseliti in pobegniti pred ponižujočim in podcenjujočim odnosom. Otroci so v vsakem pogledu v podrejenem položaju. Ne zaradi uma, ampak telesne šibkosti. Prav slednja je največkrat razlog, da se starejši, ki čustveno pa tudi drugače nikoli niso odrasli dovolj, da bi razvili kakršnakoli empatična občutja, znesejo nad otroško dušo, jo prisilijo v ponižnost in ji vsilijo vrsto drugih vzorcev, pomembnih za preživetje v skupnosti. Fizično torej lahko pobegnemo izpod vzgojne roke, da se izognemo naslednjim udarcem - no, ti imajo lahko čisto psihično netilo, ni treba, da zares pada po šibkem telescu - a s tem še zdaleč nismo dosegli osvoboditve. Po srcu smo še vedno tlačani: navidezno predani, zavistni, ponižni, jezni in sovražni do preteklosti in oseb, ki so utesnjevale naše bivanje. Da dosežemo odraslost oziroma pravo stopnjo osvoboditve, se moramo otresti negativnosti oziroma omenjenih preživetvenih vzorcev. S tem naše avtoritete izgubijo navidezno moč. Postanejo zgolj stvarna bitja, izenačena z nami. Tudi starši in ljudje, ki so nam po sorodstveni liniji najbližji, so zgolj genetski sopotniki. Biološko sorodstvo pa še zdaleč ni nekaj, kar bi nas dosmrtno posiljevalo v soodvisnost.