Hudobno dobri

     Velikokrat se sprašujem, kakšna narava dejansko prevladuje v nas. Sodimo po dejanjih bolj na dobro stran ali slabo. Spominjam se, da sem bil kot otrok izjemno empatično bitje. Ko sem poslušal zgodbe o kruti človeški naravi, lačnih in ubogih, mi je bilo nenavadno težko pri duši in naredil bi vse, da bi trpljenja ne bilo. Starši so se zato namerno izogibali pogovorom, ki bi me pretresli. No, z leti je koža nekoliko otrdela, a še vedno me prizadene trpljenje drugih in razmišljam, kako bi jim pomagal, da bi jih odrešil  stiske, v kateri so. Pogosto tudi pri drugih otrocih opažam empatično vživetost, ki sem jo doživljal sam, zato nikakor ne podpiram trditev, ki pravijo, da je človek že izvorno hudoben in da ga šele vzgoja socializira v znosno bitje, sposobno povezovanja in sodelovanja. Mogoče imajo evolucionisti in darwinisti na čelu z Richardom Dawkinsom celo prav, ko trdijo, da v organizmih prevladuje sebični gen in zato pojmi, kot so univerzalna ljubezen, nesebičnost in skrb za skupno dobro, nimajo nikakršnega smisla. Jordan Peterson, pomemben predstavnik sodobnih nazadnjakov (oksimoron), je celo prepričan, da se bitja, med njimi tudi človek, nenehno borijo za prevlado: "Če ste prodoren, uspešen, se vsi ostali trudijo, da bi vam ustregli. Imate neskončno možnosti za spolno združitev in širjenje lastnih genov." Mogoče res, vendar vsi ti zagovorniki evolucijskega izbora pozabljajo, da se je človek že zdavnaj ozavestil in da ga zavest postopno odtujuje od živalskih navad in instinktov. Homo sapiens je postal najuspešnejša vrsta na planetu prav zaradi sposobnosti povezovanja in združevanja. Življenje v skupnosti predpostavlja drugačne navade. Slednje se postopno vgrajujejo v naše čutenje in izražanje. Spoznanje več, zakaj so nazadnjaki odhajajoča vrsta!