Biofilija

     Biofilija je ljubezen, naklonjenost oziroma biološka potreba po stiku z naravo. Ameriški biolog Edward Osborne Wilson, dobitnik Pulitzerjeve nagrade in utemeljitelj znanstvenega področja, sociobiologije, je trdil, da imamo ljudje prirojeno nagnjenost k iskanju povezav z naravo in drugimi oblikami življenja. V vsakem pogledu je spodbudil panogo dobrega počutja, ki si je za posrednika izbrala naravo in njene pojave: gozd, vodo, nebo, veter, temperaturo, glasove, privide … Ljudje pozabljamo, da smo še vedno ena izmed živalskih vrst. Narava za razliko od urbanega okolja in sodobnih tehnologij (televizija, računalnik, pametni telefoni …) ne preobremeni naših čutov, trdijo zagovorniki biofilije. To potrjujejo tudi izsledki raziskav, ki se ukvarjajo s pozornostjo in delovnim spominom. Sodelujoči v projektu, ki so se sprehodili po parku in so jih potem ponovno testirali, so dosegli za petino boljše rezultate od tistih v skupini, ki neposrednega stika z naravo niso imeli. No, kaj pomeni teh 20 % in kako merodajni so za ocenjevanje počutja urbanega človeka, pustimo ob strani. Nesporno je, da so v naravi okolja, s katerimi se dobesedno zlivamo in kraji, kjer ne bi živeli, niti če nam dobro plačajo. Narava pomirja, a tudi kruto ubija, in hvala bogu smo si jo ljudje z urbanizacijo vsaj deloma podredili. Ne glede na to, kako prirodno bitje je človek, je pobegnil iz jam, zapušča primitivna bivališča in taborne ognje ter odhaja v mesta. Gradi in prisega na umetno kulturo, s katero lahko praktično posnema in ustvarja naravne procese, s tem da precej omeji tveganja, ki jih narava sama po sebi predstavlja. Ja, po eni strani hrepenimo po prirodnih vzorcih, po drugi pa z graditvijo tehnološkega sveta izpričujemo čisto drug smoter!