Srednji vek

 

    Domala pretežni del svojega življenja sem bil prepričan, da gremo proti zvezdam. Da sledimo domišljiji, kako bi enkrat obvladali potovanje po vesolju in kolonizirali eksoplanete. Potem pa se nekega dne zbudim v čisto drugačnem svetu. Srečujem procesije za življenje. Delavstvu natikajo na vrat tlačanske komate. Po poljih ženejo ljudi z biči, tovarne spreminjajo nazaj v izkoriščevalske manufakture z mizernimi plačami. Novodobni graščaki se bahajo z lastnimi galejami, ki jih ženejo obsojeni na životarjenje, v treh stanovih pa molče prikimavajo despotu, princu teme. Le še grmade je treba prižgati, na katerih bodo spovedovali in odreševali krivoverce. No, prej ali slej bi se zgodilo tudi to, če … Če človeštvo ne bi šlo skozi dobe razsvetljenstva, humanizma in socializma. Slednji je bil nedvomno svetovni proces, ki je kapitalizmu porezal grivo in ga prisilil k pogajanjem in popuščanjem. Naj se nazadnjaki še tako šopirijo, doživljajo svoj labodji spev. Njihov trenutni vzpon me še najbolj spominjajo na Goebbelsove besede: "Ko bomo odšli mi, se bo tresel svet!" Izrek ponazarja fanatično vero in grožnjo, da bodo za seboj potegnili v kaotično brezno vse nas. Toda, poglejmo, kako se je končal nacistični zlom? Na ruševinah arijskega zanosa je vzniknila socialdemokracija. Politika, ki jemlje absolutnemu gospostvu kapitala moč iz rok. Brez ljudi namreč ni izdelkov in brez ljudi tudi kupcev ni. Torej, to, kar danes razumemo kot vzpon desnice, je zgolj zapozneli trzaj uda, ki ima natrgane živce. Prihodnost še zdaleč ni na strani vrednot, kot so bog, družina, domovina, ampak ljudi, ki se jim je uspelo osvoboditi oziroma se osvobajajo iz naročja zatiralskih demagogij. Podobno kot biologija ne pozna razvojne degradacije, je tudi človeška zavest ne!