Marija Geld

 

    V zlati dobi delavstva smo plače v jeseniški železarni prejemali vsakega 15. v mesecu. Ta dan smo poimenovali "Marija Geld". Sam nisem zaslužil veliko. Tolkel sem nočne in nadure, a kljub vsemu ni bilo več kot za nekaj veseljaških vikendov. Kakšno šparanje, kakšni prihranki le! Živeli smo iz rok v usta, a roke so bile nenehno med kakšnimi nogami, usta in možgani pa žejni žganega. Ni se ti bilo treba ukvarjati s prihodnostjo. Najkasneje po desetih letih si dobil kakšno luknjo za bivanje in v petih letih si si prislužil soliden avto. Za žensko in otroke si poskrbel sam, in od takrat naprej si tolkel neke vrste zaporniško življenje. Kako je že pel Ekrem Jevrić? "Kuća, poso, poso, kuća …" "Marija Geld" kar naenkrat ni bila več praznik veselja, politih miz in razvratnega omizja, ampak dan obračuna, ko si najprej prisluženo razbil na številne postavke; od stanovanja, do vrtca, posojila, vodarine, motorne mašine … In potem si življenje opazoval le še skozi okno kakšne gajbe v osmem nadstropju. Ja, življenje je naenkrat postalo tlaka. Garaš na tujem posestvu, za tiste klinčeve počitnice enkrat v letu. No, tako je bilo v delavski državi. V osvobojeni Sloveniji smo pričakovali več, a smo poleg dragih najemniških stanovanj dobili le še tridesetletna posojila za nakup lastniških lukenj in potrošniške kredite za počitnice v kakšni čezmorski deželi. Drugače pa je tudi v državi "švicarskih obetov" prevladoval enolični Ekremov ritem: "Kuća, poso, poso, kuća …" Ja, Ekrem res ni imel posluha, smejala se mu je cela nekdanja Jugoslavija. Toda besedilo njegove pesmi je generacijsko usodno in to ne oziraje se, ali živiš v "delavski državi" ali v bodoči "Švici". Državljani pa še vedno naivno upamo, in to z volitev na volitve, da nam bodo izvoljeni prinesli blagostanje!