Obtičali v prostoru

     Mnogi smo obtičali v prostoru, a se tega niti prav ne zavedamo. Kosimo travo okrog iste hiše ali gledamo na isto cesto z istega balkona. Vozimo se v službo po isti cesti, nakupujemo v isti trgovini, sobivamo z istimi ljudmi, legamo k istim partnerjem, obiskujemo iste zdravnike in preklinjamo naučene kletvice. In ko enkrat obtičiš v prostoru, se kmalu zatakne tudi času. Preprosto se ti začne dogajati isto, kot da bi padel v kakšno časovno zanko. Uf, obrišem si pot s čela in se vprašam: "Ali sploh potrebujemo zgodbe o znanstvenofantastičnih distopijah, ko pa v njih praktično živimo?" Pravimo, da se življenje poigrava z nami. A resnica je bistveno bolj tragična. Mi smo tisti, ki se poigravamo z življenjem, ko ga spravljamo v to frdamano "ISTOST". Pa toliko različnih možnosti in izbir imamo na voljo! A v prihodnost se nenehno zaletavamo kot živali, dokler nam ne zbeži čez horizont. Gledam ponavljajočo se zgodovino okrog sebe in se tolažim z istimi podobami, kot mnogi okrog mene. Ja, to je sreča, se prepričujem, ko zjutraj vstajam in se potem vozim z avtomobilom na puf drugim delati dobiček. To je sreča, si dopovedujem, ko se izmučen iz enega zaboja selim v drugi, ki mu pravimo spalnica. To je sreča, si ponavljam v nedogled, ko gledam, kako drugi upirajo pogled v oprsje moje spremljevalke in razmišljajo, kako bi se dali dol z njo. To je sreča, razvnemam domišljijo, ko sam buljim v druga oprsja, napete riti in dolge noge, ki kot za stavo hočejo uteči mojemu zijanju. "Uf, kako bi se dal dol," si mislim. Kako bi se dal dol z neko tujo, neznano babnico, samo zato, da utečem obtičalemu prostoru in zastalemu času le za trenutek. A vem, da je vsak trenutek zgolj začetek nove kvantne distopije. Prej ali slej začneš dan znova po starem!