Dan mladosti

 

    Včeraj je bil praznik, ki smo ga v Podalpski domačiji slavili še v sklopu nekdanje skupne države. O njem pišem dan kasneje. Nič hudega, tako ali tako smo nazdravljali in slavili cel teden. Seveda domačijski nacionalisti tega ne slišijo radi. Njihovi vnebohodi in vnebovzetja le redko sežejo preko vikenda. Titovi mladinci pa smo ga nažigali kar cel teden. Tisti, ki so sodelovali na beograjskih paradah celo več. In danes me neki drugorazredni nazadnjaki prepričujejo, da smo praktično služili nečimrnosti enega največjih morilcev 20. stoletja. Na to me opozarjajo ljudje, ki so pravzaprav izdali vsa načela, ki so nam jih nekoč privzgojili. Ki zaradi lastne častihlepnosti in pogoltnosti nenehno nategujejo narod in druge državljanske priseljence. Obnašajo se kot nekdanji papeži, ki so poganske praznike zamenjali z imeni svetohlincev, mučencev, pedofilov in kdo ve, koga vse združuje še svetniška druščina. Ko bo čas povozil spomin, dneva mladosti ne bo več. Mogoče takrat celo sam pristanem v kakšnem svetniškem ali mučeniškem pododboru, h kateremu se bodo ozirale stare koklje. Niti pomislile ne bodo, da še sebi nisem kaj prida koristil, kje šele, da bi lahko kakorkoli pomagal njim. Recimo, lahko bi me razglasili za mučenca, ki so ga uničile ogromne količine popitega alkohola ob slavljenju Titovih egotripnih orgij. Morda bi me lahko razglasili za svetnika, saj bi težko naleteli na obsedenca, ki je tako pogosto in vztrajno moledoval pred svetiščem, kjer si tič zavetje išče. Sveti Tičman ali Blažena Pijandura? Z obema naslovoma bi bil počaščen. Le to mi ne bi bilo všeč, da bi me upodabljali v gipsu, lesu, tekstu, kamnu in slikali po stenah. Z ikonskimi upodobitvami namreč zbledi vsebina samega žrtvovanja. Preoblikuje se v namišljeno podobo, po volji drugih … 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »