Ubiti sionista v sebi

 

    "Sionizem je oblika rasizma in rasne diskriminacije. Sionizem je ideologija, ki je Palestince vselej obravnavala kot neobstoječe in nečloveške, kot tiste, ki jih je treba dokončno izbrisati, da bodo lahko drugi prevzeli njihovo zemljo." Tako bi lahko na kratko povzeli razmišljanja Mahe Abdallah o sionizmu. Je pomembno, kdo je Maha Abdallah? Vsekakor. Rojena in odraščala je v okupiranem Jeruzalemu, študirala na ameriški univerzi v Kairu, trenutno pa je asistentka in doktorska raziskovalka na pravni fakulteti Univerze v Antwerpnu. Maha je torej ženska, ki je odšla iz zastrupljenega ozračja medetničnih odnosov v tujino, da bi iz kolikor-toliko neprizadete perspektive raziskovala sebe in večinska naroda na tleh današnje Palestine. Slednja postaja namreč ključna za razumevanje, kako vztrajno negovanje nacionalnih predsodkov prej ali slej prerase v genocid, v sovraštvo, kjer je umor "zakonito" sredstvo močnejšega, da se polasti življenjskih virov žrtve. So sionisti že presegli lastne rablje? Glede metod se ne razlikujejo dosti. Gazo so namreč spremenili v porušeni geto, kjer podhranjenost, bolezni in nori strah stopnjujejo začeto iztrebljanje. S tem pa še zdaleč niso odvrnili terorizma od svojih meja in ljudi, ki so kakorkoli povezani z judaizmom. Mogoče so zgolj začasno prekinili pogubno moč skrite grožnje. Tleča žerjavica bo vsekakor prej ali slej ponovno vzplamtela. Genocid se torej preobraža v trajno sovraštvo, ki ga ni mogoče zatreti. Preganjani se prej ali slej okrepi in tudi sam postane genociden, kot nas podučuje zgodovina. Sovraštva ni mogoče ozdraviti z nacionalno evforijo, ampak izključno z močno individualno zavestjo, da smo si ljudje podobni po dobrem, ne po slabem!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »