Čustva poganjajo svet

 

    Nekdo je rekel: "Prevzetnost gradi katedrale, ljubezen mostove, privoščljivost zapore, sovraštvo pa utrdbe." Povedano drugače, naša čustva so spodbuda za civilizacijski napredek, kot ga poznamo. Ja, segli smo do roba vesolja; fizičnega in tistega v naših glavah in stol je bil očitno največje znanstveno odkritje našega časa. Ko se je človek usedel, ni več tekel za plenom, ampak je razmišljal. Beseda je postala njegovo najbolj zmogljivo orodje. Poimenoval je svet in stvari na njem. Pojmovno je segel celo v lastno notranjost, natančno ločil občutke in počutja, jim dal imena in začel pisati romane. Čustva so torej starodavnejša od civilizacije. Očitno so živalska ostalina in na človeku je bilo, da jih le še ubesedi. Seveda, če bi šlo zgolj za duševno-duhovne kategorije, bi rekel, da pritičejo zgolj in izključno človeku. Toda tu je še celoten splet hormonov in nevrotransmiterjev, bioloških označevalcev, markerjev in spodbujevalcev, ki preplavljajo telo. Zato ni prav nobenega dvoma, da so živalskega izvora. In ko sta moje življenje ter učinkovitost odvisna od razpoloženjskih stanj, dvomov, naklepov in spodbud, ki ženejo mojo ustvarjalnost, je popolnoma človeško in skladno z logiko čustvovanja, da želim zmanjšati njihov vpliv na lastno delovanje. Absurdno, kajne? Čustva proti čustvom so sodobna človeška dilema in seveda tista minimalna spodbuda, da se vedno bolj usmerjam v naročje transhumanizma. Če je naša preteklost živalska, sedanjost človeška, bo prihodnost transhumanistična. Čustva ne bodo več gradila in rušila, osvobajala in zatirala, delala potomcev in jih zlorabljala za materialni in duševni pohlep! Jutrišnje svetove bo gnal razum in na resnico praktično ne bo stavil nihče več. Hranili se bomo s podatki in rojevali rezultate!