Podkupljeni vsevedi

 

    Podalpska domačija ima podobno nesrečo kot Amerika. Duhu povprečja poskuša zavladati vsevednež. Rezultati takih vsevedov pa so znani. Težave tu, težave tam, obča katastrofa nasploh. Propadajo regije, propadajo države, skupnosti, umori in upori! In ko takšen vsevedi izjavi, da se zgolj v Podalpski domačiji sindikati zavzemajo za bedo, povsod drugje pa za blagostanje, je očitno spregledal, da resnica enega pravila ne obstoji. Kdor nam bogate predstavlja kot motor napredka, bogastvo pa za največjo spodbudo razvoju, je namreč zgrešil bistvo delovanja človeške družbe ali pa je podkupljen. Ja, njegovo človeško bedo so kupili, in to po mizerni ceni, ki ji pravimo degradacija značaja. Zgodovina nam namreč reže drugačne dokaze. Bogati in bogastvo so lahko zgolj izvori bede. Bogastvo se namreč kopiči le, če nekomu jemlješ. Temu vzameš nekaj zdravja, onemu del zaslužka, tretjega obsodiš na neznanje, četrtega spremeniš v dosmrtnega podnajemnika, več njih obsodiš na razplodne vreče, da bodo rojevale in vzgajale bodoče sužnje, hlapce, vojake, brezpravne reveže. No, in ker sindikati nasprotujejo takšnemu plenjenju v imenu Mamona, jih "podkupljeni brezosebneži" obtožujejo izdajstva blagostanja. Ja, in izkušnje nam govorijo še nekaj: da se mora človek nenehno boriti, da ohrani, si zagotovi vsaj nekaj dostojanstva in pravice do obstoja. Drugače ga bogati in koruptna sodrga obravnavajo kot potrošni material, kot ceneno naložbo, ki se plodi po volji hormonske prevare, ki ji pravimo ljubezen. Izbira je seveda sila preprosta. Bogata družba, ne posamezniki, z dobro delujočimi javnimi ustanovami in podjetji v skupnostni lasti ter solidarnost sta edina temelja, na katerih se gradi osebno blagostanje. Drugo je zgolj propaganda pohlepa!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »