Modrost novost

 

    Dejansko si zelo težko predstavljam, kaj je modrost. Sem v letih, ko bi praktično moral sijati kot zvezda Danica, zaradi spoznanj, ki so mi jih nakopičila leta. A velikokrat nemo strmim, obstanem in se sprašujem, kako naprej. Ne, ne gre za kakšno preddementno fazo. Še zdaleč ne. Enostavno mi zmanjka znanja za reševanje digitalnih povezav in sveta, v katerega so vpete. Izkušnje, ki sem jih z leti kopičil, da bi oskrbovale moj inteligentni aparat, so bolj ali manj neuporabne. Zdaj so modri tisti mlajši, ki z informacijsko tehnologijo dobesedno rastejo, medtem ko se moram sam, kar precej učiti, da lahko živim v vzporednem svetu. Kaj sploh modrost je? Nekateri jo poskušajo prodati kot preobilje izkušenj, ki porajajo hitre in univerzalne življenjske odgovore. S tem celo agitirajo za zaposlovanje starejših. Izkušnje so vedno pomembnejše od fluidne, podedovane inteligence, trdijo. Ja, če tehnološke spremembe ne prihajajo prehitro in niso prepogoste, menim sam. Nekako sem imel srečo, da sem izkusil predbinarno dobo in odpor, ki so ga name prenašali starejši sodelavci, ki so zavestno zavračali računalnike. Le s kakšno modrostjo bi me lahko usmerjali, recimo danes, ko si na telefon ne znajo naložiti niti programov za plačevanje računov? Tudi po petnajst minut stojim v vrsti, ko odštevajo kovance za nakup. Ja, mogoče je res nekoliko čudno, ko starčevsko nerodnost, modro rešujejo algoritmi. Seveda, če jih znamo uporabljati. Koristna inteligenca začne upadati po 70. letu. In sicer najhitreje pri generalih, nato managerjih, zdravnikih, politikih, verskih voditeljih in nazadnje pri znanstvenikih. No tako je bilo vsaj pred 30 leti. Danes, ko v vzporedno vesolje dobesedno drvimo, pa modrosti zastarijo, še preden lahko obogatijo modreca!