Anarhični fevdalizem

 

    Letošnja proslava zmagoslavja nad nacisti v Moskvi je bila le še medel odziv umirajočega spomina. Čas je praktično pospravil generacije in z njimi tudi dogodke, ki so nam bili vsem v opomin, kako hitro človeštvo lahko zdrkne v katastrofo. Še tako živa pripoved, dokumentirano pričevanje in posnetki ne morejo obuditi groze, ki so jo ob omembi "vojna" čutile preminule generacije. Kaj dejansko fašizem kot nacionalistično orodje sploh je, odraščajoči niti ne morejo dojeti. Ne vsebinsko, še manj čustveno. Nacizem je zgolj oblika fašizma, ki se je še posebej izkazal z agresivnostjo, vseobčim terorjem in množičnimi poboji. To, kar se danes poraja v desnih strankah, niti ni fašizem. Je nekakšna oblika totalitarizma v izdihljajih. Ljudje so preprosto prepametni, da bi predolgo nasedali domovinskim kultom in nezmotljivim vodjem. Svet se ne trese zaradi vzpona samodržcev, ampak zaradi njihove nemoči, da bi še koga sploh lahko prepričali v dolgotrajni pogrom proti ožigosanim, šibkejšim, neprilagodljivim, neubogljivim. Mogoče nekatere organizacijske strukture, posamezna dejanja in žaljivke, ki jih izrekajo nekateri voditelji, res spominjajo na fašizem; vsaj metaforično. A trenutna politična povezovanja so bolj prispodoba anarhičnega fevdalizma kot totalitarizem v svoji ekscesni obliki. Globalizem je nedvomno pokazal, da na obli ni armade, ki bi lahko korakala čez svet. Vse po vrsti pa lahko korakajo v propad. To nedvomno dokazujeta ruski in ameriški primer. Izrael je bolj patološka epigenetska posledica holokavsta in zafrustriranega zgodovinskega naroda, ki je obtičal na Bližnjem vzhodu. Dežela Kanaanska je namreč prej zapor kot priložnost. In ko vera slabi, svobodni bežijo po svetu, nekateri vidijo rešitev le še v poveličevanju zarjavelih vrednot!