Sebični gen

 

    "Danes je obče sprejeto, da je lahko nesebičnost na ravni posameznega organizma orodje, s katerim ustrezni geni najbolje uresničujejo svoje koristi," je izrazil Richard Dawkins v knjigi Razpletanje mavrice. Torej, če nekoliko osvetlimo Dawkinsovo trditev, je tudi nesebičnost zgolj nekakšna sebičnost. S tem najlažje naravno pojasnimo razmerja znotraj zemeljske atmosfere, kjer se organizmi, njihovi strukturni deli, skupine, skupnosti, stranke, politične koalicije, borijo za svoj prostor pod soncem oziroma za čisto navadno preživetje. Geni sodelujejo z drugimi geni, da bi od sožitja imeli koristi in ne zaradi nekakšnega altruizma. Tega v naravi praktično ni, pa čeprav nekateri s prstom kažejo na sožitje posameznih zelo različnih ali celo sovražnih vrst. Vsekakor ne, da bi nas podučili, ampak da bi sebi podkrepili trditve o naravnem sožitju. Preživijo lahko le prilagodljivi, bi najbolj enostavno povzeli darvinistično razmišljanje. A kaj sploh pomeni prilagoditi se? Človeška narava ima tisoč in en odtenek prilagoditvenih lastnosti, ki jih je evolucijsko nasledila oziroma razvila. A prav vse izvirajo iz potrebe po preživetju. Izvirajo iz sebičnih lastnosti genov, ki si izmišljajo takšne in drugačne preživetvene kombinacije. Tudi ljubezen ni nič drugega kot hormonsko podprto sebično pretvarjanje z enim samim ciljem: potomstvo, v katerem geni preživijo na najbolj udoben način in se razume, z najboljšimi obeti za prihodnost. Mi pa o tem pišemo pesmi, kujemo literarne like in posvečamo katedrale. No, daljna preteklost, ki jo gledamo v obnašanju nam nekoliko podobnih vrst, s katerimi si delimo skupne prednike, se udejanja skozi dva temeljna vzorca. Stvari, pri katerih se šimpanzi zatekajo k nasilju, bonobi rešujejo s seksom. Make love, not war!