Nebo ni meja

 

    Bistvo demokracije je, da lahko ignoriraš, in to dobesedno, vsako oblast. Slednja mora služiti širši skupnosti. In če služi, potem to ni več oblast, ampak javne storitve. To bi si moral vsak od nas z zlatimi črkami vklesati na strop v spalnici, tako da bi ga napis opomnil vsako jutro, kdo komu reže kruh. Volitve torej ne bi bile popolnoma nič drugega kot izborni postopek, komu bomo podelili mandat za izvedbo programa. Tako pa nenehno poslušamo absurde, kot so: "Delamo za ljudi!" Ne, gospe in gospodje, zame ne morete delati. Tako kot ste zastavili, me lahko le za kaj prikrajšate. Ideološko omejevanje vedno snuje in udejanja zaporniške režime, ljudi pa postavlja na raven arestantov. Posameznik se ne sme ubiti, posameznica ne sme splaviti. Vsi mi smo dolžni tičati do bokov v posrani režimski riti, ki ji neupravičeno pravijo demokracija. Oprostite, kadar nekdo trdi, da veruje v svetost življenja, pri tem pa pozabi, da sem tudi sam neke vrste bitje, ki naj bi ne le preživelo, ampak se tudi čim bolj udobno namestilo v ekološkem svetu, ignorira mojo osnovno pravico do svobodne izbire. Torej je v najbolj mili različici moj nasprotnik, v slabši, kar se tudi resnično dogaja, pa paznik, ki onemogoča mojim udom, da bi segli proti nebu. Politika bi torej ne smela omejevati individualnega, ampak iskati rešitve, da kar največ posameznikov lahko primerno sobiva. To pa seveda nima nobene zveze s tem, kako bodo človeka kar najbolj čvrsto privezali na ta svet in mu zapovedali, kaj se spodobi in kaj naj dela. Referendumi so torej edina prava pot za iskanje družbenega soglasja, ne pa neki ljudski predstavniki, poslanci, ki uzakonjajo lastne duhovne in materialne privilegije ter predsodke. In nekdo, ki se igra režim, zasluži referendumski gnev in prezir!