Fenomen hidalgo


     Po osvojitvi Granade leta 1492 se je končala znamenita rekonkvista, neizprosna vojna, v kateri so vladarji na Iberskem polotoku vztrajno potiskali Mavre v Afriko. Kar naenkrat so državo, ki se je združila pod tako imenovanima katoliškima vladarjema Izabelo Kastiljsko in Ferdinandom II. Aragonskim, preplavile tolpe vojakov in plemičev brez premoženja, hidalgov. Ostali so brez vojaške službe in obetov, da si kdaj izborijo lastne posesti in tlačane, ki bodo delali zanje. Hidalgi, izurjeni brezposelni vojaki in morilci so čez noč postali nevarnost za notranjo stabilnost nastajajoče kraljevine Španije. Krištof Kolumb in drugi pomorski avanturisti, ki so z namenom, da bi odkrili zahodno pot v Indijo začeli čezatlantske osvajalske odprave, so s tem rešili ibersko kraljevino pred pretiranim nasiljem. So pa divjanje razčlovečenih vojščakov še kako občutila ljudstva čezmorskega azteškega in inkovskega cesarstva. In nečemu podobnemu bomo kmalu priča v Evropi. Rusija se že neposredno sooča z nasiljem odpuščenih in vojakov, ki se vračajo z ukrajinskega vojskovališča. Da bi se otresla ogrožanja notranjega reda, poskuša izzvati države, kot sta Gruzija in Armenija in jih zaplesti v vojno ter tako preusmeriti nevarno, brezposelno "soldatesko" na bojišča, ki jih znova hoče priključiti k "matjuški". No, ruski problem je le del večje težave, ki bo nastopila, ko bo poražena "posebna vojaška operacija" proti Ukrajini. Naenkrat bo v obeh državah na stotisoče mentalno neobvladljivih in presneto dobro vojaško izurjenih oseb, nesposobnih za običajno življenje. Prišlo bo do največje rekrutacije v podzemlju, s tem pa tudi do enormnega porasta nezakonitih dejanj. Obubožani v vojni bodo na vsak način hoteli obogateti v miru! 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »