Okupacijske sile razuma

     Pa se je oglasil še eden izmed "strokovnjakov", ki trdi, da dan upora proti okupatorju ni pravilno izbran. Kot da bi bilo sploh pomembno, kaj se je na ta dan dogajalo in komu. Pri spominskih datumih gre praviloma za simboliko in ne dejanja. Če bi bilo drugače, bi vsi svetniki s koledarskim godovanjem izpadli. Tako pa jih kar naprej malamo na strani spomina, ki ga mogoče sploh nikoli ni bilo. Dan upora proti okupatorju ima bistveno večjo težo, kot mu jo pripisujejo zaplankanci, in zaradi mene bi bil to lahko tudi dan, ko sem ga prvič namočil. Saj veste, kam? Tisto, kar je pri obeleževanju spominov potrebno, pravzaprav nujno, je njihova sporočilnost. In ko me danes obdelujejo različne okupacijske sile razuma, se šele zavedam, kako pomembno je, da slavim vsak trenutek, ko se mi jim je uspelo postaviti po robu. Fizična okupacija, trpanje v zapore, preganjanje in izganjanje, pobijanje so namreč zgolj posledice predhodne okupacije razuma. No, zdaj pa le na plan korenjaki in naj vsak pri sebi ugotovi, kdaj je šefu, policaju, sodniku, občinskemu ali državnemu uradniku pokazal sredinec, ga poslal k vragu ali v tri krasne, ko je dotični zlorabil pooblastila oziroma krojil njegovo usodo! Tu se namreč začne boj z okupatorjem, z nadlegovalcem naše svobode in zavojevalcem. Tisto, ko se z orožjem postavimo proti večjemu zlu, je že univerza. Vendar posameznikov, ki ne zmorejo minimalnega upora za zaščito lastnega imena, bivanja in obstoja; svojega in svojih bližnjih, jih na strani nelegalnega, a popolnoma legitimnega upora nikoli ne bo. Torej bomo nagrajevali hlapčevanje okupacijskim silam razuma, ki si izmišljujejo, kako naj ponižno in nečastno slavimo življenje ali pa bomo brez zadržkov udarili proti mračnjaštvu in ta dan razglasili za dan osebne osvoboditve?