Vzgojna pitališča

 

    S čim vse se ukvarjajo današnje šole?! Namesto da bi večji del svojega časa namenjale širitvi in poglabljanju znanja, se pretežno ukvarjajo z učenci, ki se nauku izogibajo. No, ali gre pri šolah terezijanskega tipa dejansko za učne ustanove ali pa so to bolj zavodi, v katerih "obsojence" na šolo privajajo oziroma privijajo na življenjske vzorce po volji dacarjev, demografov in drugih domoljubov, bi lahko veliko razpravljali. Vsekakor smo tudi dobrih 250 let po smrti razsvetljene Marije ohranili ključne značilnosti vzgojnega pitališča, kjer pripravljamo mladež na prisilne življenjske režime, bolj kot pa na odvisnost od učenosti. Ko te enkrat posedejo za mizo in zahtevajo, da zgolj s strumnim zrenjem zreš v ploščo pred sabo ter kimaš uradniško uzakonjenim resnicam, vse skupaj še najbolj spominja na zaporniško okolje. Vsekakor najbolj trpita rit in nemirna narava. Slednjo danes, če je preveč izrazita, že precej uspešno krotijo z zdravili za ubijanje hiperaktivnosti. Vzgojna pitališča torej postajajo tudi svojevrstna zdravilišča, kjer zapovedano sedenje in buljenje predse postajata ključni terapiji vzgoje za prihodnost. Le katere, se vprašam in hkrati niti najmanj ne čudim, da je izostajanje iz šole vedno pogostejše. Ko avtoriteta popušča na vseh ravneh in poslušnost ni več nobena vrednota, ampak kazen za butastost, se odpirajo druge možnosti za osebnostni razvoj in znanje. Kljub temu vztrajno, in to v digitalni dobi, trgamo mladež od telefonov, računalnikov, umetne inteligence … Posajamo jih nazaj za mize, da buljijo v plošče na zidu pred sabo in si čestitamo, ker smo jih ubranili pred digitalno demenco. Ja, to je naš skrajni domet učne metodike. Kreten v razredu, ki vzdržuje kretenizem na družbeno všečni ravni!