Edini pravi praznik

 

    Pa ne zaradi spomina, ampak obetov, ki jih prinaša! Svet, v katerem trenutno živimo, je bolj podoben Orwellovi distopiji kot Morovi utopiji. Čeprav se tudi slednji ni uspel otresti spon časa, ker postavlja na čelo družbenih skupin nekakšne družinske, patriarhalne poglavarje, za neprilagodljive in prestopnike pa ohranja suženjsko izkoriščevalsko delo. Pri tem seveda pozablja, da so največkrat prav socialne razmere, in ne naša sebična narava, tiste, ki človeka poženejo čez sprejemljivi rob. Morova Utopija je torej nekakšna distopija z napako. Nekaj podobnega današnjemu Zahodju, a za obdobje poznega srednjega veka kljub vsemu precej revolucionarno delo. Toda odkar se je, kolikor toliko izoblikovala človeška zavest, težimo k svobodi; bolje rečeno k osvoboditvi spon, ki vklepajo našo duševnost. Ja, svoboda je psihofiziološka kategorija. Odvisna je predvsem od našega počutja. To spet je odvisno od družbenega stanja, v katerem smo. Torej je v vsakem pogledu pogojena z družbenomaterialnimi razmerji. Marx bi rekel, da je v glavnem odvisna od lastništva produkcijskih sredstev. In presneto, ni se kaj dosti motil ta avtentični filozof. Seveda, ga krščanski misleci in teologi ne marajo, ga celo blatijo, ker je brez dlake na jeziku povedal, da Bog pri vsem skupaj nima nič, in da je le človek tisti, ki bo odločil, v kakšnih nebesih želi živeti. Nazadnjaki se oklepajo Boga in trdijo, da so družbenogospodarska razmerja večna, od njega posvečena. Humanisti sledijo in zagovarjajo napredek zavesti in človeka kot temeljno silo stvarstva. Le kdo bi pojmovno poimenoval nebesa in Boga, če ne bi bilo jezika, ki ga je ozavestil človek! Od tu naprej je formula sila preprosta: Več Boga, manj nebes in obratno. 1. maj krepi upanje na slednje, se razume.