Lastna pot

 

    Seveda z njo ne mislim kakšne kitajske politično-razvojne usmeritve, ampak posameznika, ki mora poznati okolje, v katerem biva, okoliščine, katerih del je in se naučiti prilagajanja. No, za tolažbo lahko izberemo tudi kakšno bolj preprosto rešitev, recimo številne zdravstvene nasvete ter se poskušamo uskladiti z njimi. Ja, za uskladitev namreč gre. Toda ali je naše telo sploh pripravljeno oziroma genetsko, fizično ter fiziološko zmožno določenih prilagoditev ali pa bo v celoti zavrnilo takšne poskuse in se bomo znašli v zagati? Predvsem starejši radi nasedamo dobronamernosti, predlogom, pobudam, skrbi, ki nam jo posvečajo drugi. Ja, v življenju smo pridobili številna znanja. V glavnem, kako obvladovati in oblikovati zunanje okoliščine, medtem ko notranjosti lastnega telesa še vedno ne znamo prisluhniti. Prepričali so nas, da o njem in našem počutju odločajo zdravniki. Preprosto sledimo nasvetom in zgledom. Praktično od štirih temperamentov, o katerih je razpravljal že Hipokrat (okoli 460 pr. n. št.) nismo kaj globlje prodrli vase. Zato se nas tudi znanost in izkušnje tako naivno dotikajo. Ko pa se preprašamo, ali je naš značaj lovski ali nabiralski, pa odgovora največkrat ne poznamo, čeprav se prav v njem velikokrat skriva ključ do zdrave in pozne starosti. Ni namreč nepomembno ali se s pretežno izraženimi nabiralskimi genoi poskušamo obnašati kot lovci v pogonu, dvigujemo uteži po 65. letu, krepimo moč, se pripravljamo na spopad. Podobno tudi lovskemu značaju ne bo kaj dosti koristilo, če ga odtrgamo od živalskih proteinov in ga spremenimo v miroljubnega mlinarja. Vedeti moramo, smo plenilec ali plen in razviti temu primerno strategijo obrambe ali napada. Glede na značaj sta učinkovita oba!