Lajanje, zavajanje

 

    Očitno še nismo dojeli demokracije. Po dva tisoč petsto letih še vedno ne razumemo temeljne zamisli, po kateri je demokracija vladavina ljudstva. Demos (ljudstvo) in kratos (vladavina). Preprosto in nedvoumno. A potem se najde nekakšen nadut kreten, ki trdi, da mora delati za ljudi. Prav, naj dela za nas, ampak tisto, kar mu naročimo mi, ne pa, kar si sam želi. Demokracija je torej neposredna volja in v digitalni dobi jo lahko zelo hitro tudi uresničimo. Vendar nam predvsem politiki dopovedujejo, da takšne oblasti ni mogoče udejanjiti. To trdijo v dobi pametnih telefonov, ko ima takšno napravico vsak pri roki. Imamo tehnologijo, a nimamo pravice do neposrednega odločanja. Svobodno si izbiram in izmenjavam novice, poslujem z banko, zavarovalnicami, naročam in trgujem, se dogovarjam glede spolnih stikov … Zelo kratko in neposredno, postajam urednik lastnih in soustvarjalec skupnih dogodkov. A politika ostaja domena nekakšnih izbrancev, no bordel! Prav, vendar ko mi nekdo govori, da je voditelj ljudi, državnik, moj zastopnik oziroma nadzornik, me, preprosto povedano, nekam stisne. Sem človek ali ščene, ki si ga izmenjujejo gospodarji in mu natikajo različno dolge vrvice, s katerimi ga vodijo po njim zamišljenem parku? No, če sem videti kot ščene, se obnašam in oglašam kot ščene, potem verjetno tudi sem ščene. In kot takšno živinče se zaletavam in bevskam na druga ščeneta, ki jih na vrvicah vodijo mimo mene. Vrvica prispodablja demokratični domet, do katerega sežemo. Recimo Trg republike nasproti državnega zbora. In tam, na drugi strani ceste, mi nekdo pove, tako čez noč, da ni več spodobno lajati na "morilce", ker so čestitali nekemu prihodnjemu predsedniku!