Zavest ali vest?

 

    Ali sploh obstaja nekaj takšnega, kot je nazadnjaška zavest, ali gre zgolj za poosebljeno vest, ki izvira iz pohabljene kolektivne demagogije? Bog oče in patriarhi namreč nenehno spremljajo, kdo jemlje s prepovedanega drevesa, kdo krši tisočletne zakone, ki nažirajo nazadnjaško skupnost. Red je zakon, kršenje pomeni izgon. Vse lepo in prav, dokler izgnanih ni preveč. Takrat tudi sad s prepovedanega drevesa izgubi svoj pregovorni smoter. Nazadnjak namreč ostane nazadnjak tudi, ko njegova skupnost dobi vrzeli. Ne nazadnje vsi mi pravzaprav izviramo iz nazadnjaštva. Kljub temu se presneto vztrajno povečuje skupnost svobodomiselnih, pravih libertincev! Iz dneva v dan nas je več. Zato je obstoj desnih, nazadnjaških vlad le še vprašanje časa, predvsem pa obupen poskus, da bi ponovno utrdili vrednote, stigmatizacijske vzorce in predsodke. Vera, družina, domovina! So to vrednote ali okupacijski sistemi? Red, disciplina, brezprizivno spoštovanje in nadzor so temelji, na katerih se je nekoč gradila nazadnjaška skupnost in se danes presneto majejo. Ljudje hitro zamenjajo vest za zavest, samopreganjanje za samospoštovanje. In ko se enkrat ozavestijo, da je svoboda pravzaprav zasebnost, ne le pravica do nje, začnejo odločno lomiti patriarhalne spone. Čeprav se nam zdi, da je nazadnjaštvo brezčutni stroj, ki požira in melje pred sabo vse, kar se mu ne prikloni, vsekakor ni tako. Njegova nastopaška napadalnost ni nič drugega kot krinka za trhle noge. Ko to spoznamo, postane spotikanje nacionalni šport. Prav to se je zgodilo v času kovida in prav to se bo ponovilo ob prihajajočem mandatu. Evropska komisarka za širitev je s tem, ko je čestitala lastnemu "rablju" za izvolitev, že pokazala, kako sarkastično bo vse skupaj.