Mislim leno, nebogljeno

 

    Ni še minilo desetletje, odkar smo se seznanili z dokazi o ugodnih vplivih telesne vadbe na delovanje možganov. Seveda gre za aerobno razgibavanje telesa, povečan srčni utrip, pospešeno in globoko dihanje ter potenje. No, verjetno se prav zaradi garanja, ki ga takšna vadba zahteva, spodbudna novica ni prijela med telesno in mentalno zanemarjenimi. Že ko so se ljudje seznanjali z ugodnimi rezultati, so spraševali predvsem, koliko takšne nekoliko trše rekreacije je potrebno najmanj za vitalnejše možgane. Seveda je slednje precej težko napovedati, ker smo iz različnega testa, kot temu radi rečemo, živimo v različnih okoljih, razmerjih, se različno prehranjujemo in čutimo … Vrsta neznank ne more postreči z enim obče priznanim odgovorom. Kljub temu pogosto zasledim, ko omenjajo, da za spodobne učinke potrebujemo 30 minut vadbe, in to vsaka dva dni. Seveda je to za kavčarje občutno preveč. Kaj šele, da bi tekali po stopnicah, kjer je dvigalo, kolesarili po opravkih, nekoliko bolj intenzivno sesali po stanovanju ali se živahno premikali po nakupovalnih središčih. Pri mnogih izzivi za dobro počutje, boljše osredotočanje in razmišljanje ostajajo vedno le pri dobrem namenu. Za prestop v dejavnejše telesno in kognitivno življenje pa je to absolutno premalo. Tudi preveč enolična vadba ne prinaša ravno največjega napredka in izboljšanja spominov. "Aerobna vadba je najboljša za preoblikovanje možganov," je prepričana nevroznanstvenica Wendy Suzuki. Že en sam trening poveča raven nevrotransmitorjev: noradrenalina, dopamina, serotonina. Hkrati se s povečanjem zmogljivosti srčno žilnega sistema okrepi tudi delovanje hipokampusa in prefrontalnega korteksa ter njuna odpornost proti živčnodegenerativnim boleznim.