Postarana modrost

 

    Mnogi gerontologi prisegajo na starostno modrost. Na izkušnje, ki z leti napolnijo telo in glavo. Mogoče so nekoč sive glave res lahko prinašale življenjske izkušnje na mlade generacije. Svet se je vrtel počasi in izumi so bolj kapljali kot deževali. A danes, predvsem po zaslugi informacijske tehnologije in globalizacije, doživljamo njihovo pravo poplavo. No, na tekočem ne morejo več ostati niti najbolj agilni mladostniki, kaj šele starostniki! Našo dobo zaznamujejo specializacije. Tako je, če hočemo več vedeti o sebi in okolju, moramo znanost in izkušnje drobiti. Univerzalna nit, ki nas je tisočletja povezovala, je vedno tanjša in vseznalci, polihistorji, kot so jih vzvišeno poimenovali, so izumrli. Zato je govoriti, kako so starejši lahko koristni za prenašanje izkušenj na mlajše generacije, totalni nesmisel. Sam sem doživljal, kako so bodoči "modreci" zavračali računalnike in doživljam, kako jim pametni telefoni povzročajo cel kup preglavic. Da o tem, kako ne morejo dojeti istospolnih družin in navdušenja za poliamorijo, sploh ne govorim. Torej, kaj sive glave sploh lahko prispevamo k bolj dinamičnemu svetu? V nostalgičnih spominih, ki jih predajamo potomstvu, ni neke vrednosti. Tudi branje in pisanje nekrologov, hudovanje nad vrstami pred zdravstvenimi ordinacijami, pridušanje nad prenizkimi pokojninami in razočaranje nad prihajajočimi in odhajajočimi vladami ne prinaša neke koristi. Še manj čakanje na pomoč v betežnosti in prosto sobo v hiralnici. Starostna modrost postaja zgodovinski mit. In v nobenem pogledu ne more biti dragocena spodbuda družbi. Očitno se bomo morali domisliti kaj bolj osvežilnega, da bomo shajali na prizorišču z mlajšimi akterji in režiserji. Recimo, lahko si omislimo, kako starosti preprečiti, da bi zagrenila mladost!