Upočasnjevanje

 

    Prav žalostno je gledati, kako zvezde, ki so nekoč razsvetljevale tvoje nebo, ugašajo. Kar naenkrat imaš občutek, da se ljudje držijo za nekakšne nevidne drogove, proteze, ki jih še držijo pokonci. Staranje je nedvomno propad in začne se z upočasnjevanjem. Vedno težje je loviti nogometno žogo. Mestni avtobus ti pobegne pred nosom. Tehtaš višino stopnic in globino, proti kateri se spuščaš. Koraki so krajši, manj stabilni in poti naenkrat začnejo postajati daljše in nepredvidljive. Tudi računalniki začnejo postajati prehitri za tvoje dojemanje, številne prednosti, ki jih ponujajo, pa prepreke, preko katerih vedno težje skačeš. Hudiča, življenje se ti začne dogajati v senci drugih, v zakulisju, zaodrju, v katerega odrske luči skoraj ne sežejo. Nevronske poti se spreminjajo, sinaptični signali zamujajo. Narava se nas preko biologije poskuša na vsak način otresti. Najprej spodobno, potlej rigorozno, surovo nesramno, boleče, ponižujoče. In vedno ji uspe. Vedno namreč klonemo kljub zavestnemu občutku, da je mogoče usodi ubežati. No, medicina že dosega zavidljive rezultate pri podaljševanju človekovega trpljenja. Zunanji aparati pogosto nadomeščajo okvarjene in razpadajoče notranje organe. Nevronski vmesniki nam vračajo izgubljene gibalne sposobnosti, že jutri bodo presegli zmožnosti našega razmišljanja, dokler se nam zaradi preobremenjenosti ne bodo skurili možgani. Tečejo bionske noge in grabijo robotizirane roke … Ja, prepričani, in to vedno bolj, smo, da našo biološko strukturo lahko popravimo, ohranimo z anorganskimi vsadki. Od biološko, energetsko nizko potratnih struktur, se hitro oddaljujemo, čeprav zgolj v informacijah, ki jih določajo, tiči edini pravi odgovor za vračanje izgubljene mladosti!