Adrenalin za spomin

 

    V srednjem veku so, predvsem v Angliji, imeli zanimiv in za naše pojme tudi dokaj krut običaj. Ker ljudje niso znali brati, pisati in niso razumeli zemljevidov, so si omislili tako imenovane žive pomnike za ohranjanje zemljiških meja. Med procesijami, ko so hodili od mejnika do mejnika, so v mrzlo vodo metali otroke, jih pretepali, nekatere so celo z glavo udarjali ob sam mejnik. Vse to z namenom, da si zapomnijo meje med zemljišči za celo življenje. Hudiča, kljub kruti praksi je spomin velikokrat presenetil in védenje, pridobljeno na tak način, ni bilo nikoli pozabljeno. No, marsikje so običaj ohranili, vendar gre le še za simboliko surovih dejanj, h katerim so se nekoč zatekali. "Beating the bounds" bi težko prevedli v domačijski jezik Podalpske domačije. Še najbolj ustrezna prevoda bi bila vtiskanje meja (v spomin) ali (spominsko) zaznamovanje meja. In če smo se dolgo čudili takšnemu stvarjenju "živih arhivov", danes vemo, da takšne "krute" metode sprožijo hiter porast noradrenalina in kortikosteroidov. Omenjeni val stresnih mediatorjev sinhronizira možganske mreže in okrepi konsolidacijo spomina na ključne podrobnosti dogodka. Torej, če želimo, da se nekaj ne pozabi, moramo ob dogodku sprožiti močan čustveni in fiziološki odziv. A kako preprečiti, da travma ne zdrsne v podzavestno pozabo? No, v srednjem veku so to reševali preprosto. Maltretiranju so izpostavili več otrok hkrati in očitno je bil delež tistih, ki so travme preživeli brez duševnih posledic, zadovoljiv. Danes poskušajo amigdalo, ki usklajuje druge možganske predele, predvsem hipokampus in striatum, spodbuditi z manj stresnimi pristopi k boljšemu pomnjenju. Recimo, če po fokusiranem učenju pomočimo roko do ramen v zelo mrzlo vodo, nam bo to prihranilo mnogo ponavljanj snovi.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »