Elektronski pobeg

 

    Vse več ljudi se odloča za samsko življenje. Olala! Medtem ko nekateri vidijo krivdo, če temu sploh lahko tako rečemo, v individualizmu, ki ga spodbuja potrošniška družba, sem sam prepričan, da gre za okoliščine, ki pobeg k sebi omogočajo. Enostavno neposredni odnosi so prezahtevni. Terjajo nenehno prilagajanje, popuščanje ali zategovanje, s kavča pa lahko elektronsko nadziram zgolj komunikacije, ki si jih želim. In, in pri tem me ne moti nihče. Ne tekam po trgovinah, ne trošim za potomstvo in ne zapravljam za glasbene in druge šole, kjer naj bi se preizkušali mladi talenti. Ne zabijam časa na raznih predstavah nadobudne ustvarjalnosti, ne najemam kreditov za dopust in ne tičim do grla v vseživljenjskih posojilno-varčevalnih shemah za nakup gajbe, v kateri bom živel svoje frustracije. Prav malo mar mi je, če me imajo za neresnega, neodgovornega, za nekoga, ki beži pred obveznostmi. Pri teh letih že vem, da ljubezen ni nič drugega kot hormonska prevara. In če trdijo, da je smisel življenja udobje in hrepenenje, mi digitalno okolje omogoča eno in drugo že danes. Čemu le bi namesto sebi služil neki demografski politiki, katere cilj je spodbujanje razmnoževanja za bodoče vojake in delovne hlapce? No, in potem se ti pojavi še kakšen demagog, ki ti glasno prepeva o svetosti življenja in o tem, kako srčece človeškega zarodka začne biti že 22. dan. Prav, če obstajajo ljudje, prepričani, da lahko vzpostavijo nadzor nad porajanjem življenja in smrtjo, a mene pri nastajanju kretensko omejene družbe ne bo. Že jutri si bom nataknil naglavni komplet za navidezno resničnost in se zapletel v afero s hologramom. Človek z vsemi tistimi smrdečimi sokovi preprosto postaja odvečen, nehigieničen!