Vzgoja idiota

     Ko se mi je rodil drugi otrok, sem padel v nekakšno moško poporodno depresijo. Kakšen mesec sem premleval, kako se lotiti očetovstva, da ne bom vzgojil otroka v podobnega idiota, kot sem bil sam. Na vsak način sem hotel pretrgati tradicijo, ki se je vlekla z roda v rod. Moj oče, oče mojega očeta in njegov oče, vsi smo bili nekakšni domovinski hlapci. Ja, abstraktna domovina je bila pomembnejša od konkretnega ženskega telesa. Za domovino se je borilo, za domovino se je umiralo, za domovino se je služilo, za domovino se je jokalo in veselilo, predvsem pa smo ji morali biti hvaležni za darove, ki smo jih posedovali, čeprav smo morali krepko garati zanje in plačevati davke. Domovina nas je blagoslavljala in mi smo plačevali njene blagoslove, nekateri celo z lastnimi življenji. Takrat sem spoznal, da obstaja še nekaj več od domovine. Svoboda! Občutek, da nikomur nisi dolžan poravnavati računov, da živiš! Oprijel sem se novega mota, slekel plašč vsiljene odgovornosti in se posvetil iskanju brezskrbnosti. Odraščal sem skupaj z otrokom v neodvisno osebnost. Dozorela sva hkrati, kakšnega četrt stoletja kasneje. On brez avtoritete nad sabo, sam brez odgovornosti pod sabo. No, ne on, ne jaz nisva odraščala v pomanjkanju. Šlo nama je celo precej dobro. Kljub temu pa v tem času nisem spisal vzgojne zadolžnice predsodkov in ga obsodil na vseživljenjsko pokoro. Iz izkušenj, ki so viharno premetavale moja počutja, sem vedel, da moralni nauki niso nič drugega kot podzavestne sodbe, ki nas potem kaznujejo celo življenje. Določajo naš vedenjski vzorec. Ali kot se je iskrivo izrazil Aleksander Sergejevič Puškin: "Navade sam gospod z višav, namesto sreče nam je dal." Ko otroci pozabijo na starše in starši na otroke, življenje šele prav krene!