Vegansko mesijanstvo

     Ko se je svet navduševal nad veganstvom, sem sam prisegal na paleodieto. Danes, po dvanajstih letih, že lahko rečem, da so moj žolčnik ozdravili zrezki (menda povečujejo tveganje za črevesnega raka) in ocvirki (razglašajo jih za sovražnika srca in ožilja). Sojino mleko in sir mi nikoli nista teknila, še manj zelenjavni polpeti ali rastlinski hamburgerji, in verjetno bo tako tudi z laboratorijskimi proteini. Evolucijska zverina še vedno rjove v meni. Tako močno, da me niti ideologija o zdravljenju narave z zniževanjem toplogrednega metana ni prepričala. Na odločitev o moji vsejedosti pa so dokončno vplivale neumnosti, ki so jih zagovarjali apologeti veganstva. Ko sem videl prvo kravo z zbiralnikom metana na gobcu, mi je postalo precej hitro jasno, da bo veganski poslovni model kmalu zašel v krizo. Ob dobrem smehu si nobene stvari ne želiš bolj od zapečenega, sočnega zrezka. No, govedo je kmalu zgubilo tiste svoje čudne naprave in restavracije so zopet začele tekmovati, katera se bo bolj približala pravim argentinskim Gaucho steakom. Da bi obstala, podjetja z mesnimi nadomestki mrzlično poskušajo iz rastlinskih sokov iztisniti mesnat okus. Čarovnija ali kemija, in sčasoma naj bi človek postal prežvekovalec? Kako bo nagovoril svoje encime, da mu ne bodo povzročali prebavnih in presnovnih težav, je seveda drugo vprašanje. V ZDA ocenjujejo, da imajo približno odstotek veganov in še kakšne 4 odstotke vegetarijancev. Mnogo premalo, da bi preživele vse restavracije, ki so vzniknile v času veganske evforije. Eno izmed podjetij z veganskimi prehranskimi izdelki je celo objavilo, da se bodo trgu prilagodili s hibridnim hamburgerjem, v katerem naj bi bilo 50 % mesa. To me bolj kot na veganstvo spominja na mesijanstvo!