Etika in morala

 Nikdar si niti slučajno nisem predstavljal, da bom kdaj govoril o tem. Do nedavnega sem bil sam čvrsto prepričan, da gre za čisti individualni lastnosti, a sem po izkustvenem modelu prišel do nasprotnih ugotovitev. Z leti človek marsikaj doživi in nikoli ni prepozno, da spremeni stališče. Še posebej ne, če ga to osvobaja odgovornosti. No, etika je naravni zakon počutja, ki se ustvarja v odnosu do drugih ljudi ter se spreminja z razvojem kolektivne in osebne zavesti. Če je bilo pred stoletji ubijanje drugih in drugačnih še popolnoma sprejemljivo, danes še zdaleč ni več tako. Človeški in osebni um se nekako zavedata globalne soodvisnosti in usode in nenazadnje smo vsi pripadniki iste, človeške vrste. Etika vsekakor ni stvar individualne izbire, ampak odgovor na sobivanje, še posebej na spoznavanje tujih in doživljanje lastnih čustev. Empatija je nekaj, kar nam je prirojeno, dokazujejo znanstveniki v zadnjem času. Če upoštevamo, da smo živalskega izvora in da z udomačitvijo doživljamo neko podobno ujetost, usodo, je temu nedvomno tako. Z drugimi namreč lahko čutimo zgolj stvari, ki jih zaznavamo sami. Individualno se prenaša na kolektivno raven in slednja potem vpliva na občo populacijo ter seveda ponovno na avtonomne posameznike. Morala je čisto nekaj drugega. O njej težko govorimo kot o kolektivni zavesti, saj je, čeprav je pogosto nepredpisan pogled na vedenje, obnašanje, obče priznan predsodek s posledicami zgolj določene skupine, ljudskega plemena. Recimo, z etičnega vidika so vojne, pobijanje nemočnih, popolnoma nesprejemljiva dejanja. Z moralnega zornega kota pa je pobijanje, mučenje in zasužnjevanje določenih skupin popolnoma sprejemljivo in celo zaželeno. Pa miren sen!