Teater

     Ko avtokrat drugemu avtokratu očita, da so parlamentarne volitve v njegovi državi politično gledališče, se dejansko lahko zamislimo. Nacionalisti, populisti, militaristi še zdaleč niso vsi isti, ne govorijo istega jezika. Tudi podobnega ne. Globalnega videnja torej ni in tudi nečesa, kar bi lahko poimenovali za mednarodno politično usmeritev, ne. Narcisoidna psihopatologija preprosto ne dopusti "gazdam", da bi razvili tisto minimalno empatijo, ki je nujna za spoštljivo sobivanje in sodelovanje. No, v nečem so si enotni: "Cilj posvečuje sredstvo," kot bi prikimal stari dobri Nietzsche. Ja, prav tisti Nietzsche, ki je vehementno vzkliknil: "Bog je mrtev," ob lastni smrti pa "modro molčal". In podobno kot je bila za Nietzscheja filozofija terapija, s katero si je lajšal tesnobne trenutke in depresijo, imajo volitve v državah, ki jih vodijo avtokrati, nekakšno podobno vlogo. Navdušenje ob vnaprej zagotovljeni zmagi ni zaigrano. Je edino pristno ekstatično čustvo, ko se nekdo vzneseno veseli, ker ni prišlo do presenečenja, ki bi ga stalo življenja. Samo trenutek, poznamo morda kakšen primer avtokratovega preživetja, ko je izgubil oblast? Pustimo tistih nekaj presranih riti, ki z nakradenim denarjem bežijo iz države v državo pred "pravico", po kateri so sami tolikokrat posegli, da so se otresli svojih nasprotnikov. Ja, vzhodnoevropsko carstvo je gledališče, domače dogajanje v Podalpski domačiji, kjer zakone drugega za drugim sprejemajo po hitrem postopku, brez obravnave, pa nedolžna kvizkoteka. Nihče namreč ne ve, kateri zakon bo moral po referendumsko podporo, katerega pa bodo pretresali na ustavnem sodišču. Brez ustavne večine in soglasja civilne družbe so tudi tokratne samodržčeve sanje o drugi republiki res samo sanje!