Zaton Zahodja

 Renesanso v 15. in 16. stoletju lahko pojmujemo kot miselni prerod, razcvet, lahko pa tudi kot umetniško in intelektualno prizadevanje, da bi se vrnili v klasično grško in rimsko obdobje. Italijanska umetnost tistega časa je odličen primer nostalgičnega vračanja v preteklost. Kljub temu se je z renesanso začelo rušiti brezpogojno srednjeveško versko avtoriteto in s tem postavljanje temeljev za razsvetljenstvo v 18. stoletju. Dobo razuma zaznamujejo okrepljena vera v človeka, znanstvena revolucija in empirizem. Zaradi razvoja logike in naraščajoče svobodomiselnosti je bilo obdobje pomembno tudi po odločnem obračunavanju z verskim absolutizmom in dogmatizmom. Toda danes, ko doživljamo restavracijo desničarskih vrednot, se sprašujemo, ali nas je humanizem dejansko prevzel ali pa še naprej ostajamo žrtve duševne nedoraslosti. Okoliščine in razmerja kar naenkrat niso naklonjena individualizmu ter svobodnemu mišljenju. Ljudje znova potrebujemo nekoga, ki bo skrbel za nas in bo prevzel nase krivdo za krizo, ki se poglablja. Etika in živalskost se spet spopadata za prestiž! Videti je, da nas soočanje zavesti s predsodki in gonom po preživetju vrača nekaj korakov nazaj. Kot bi se človek bal nenadzorovanega izleta v prihodnost. In če je bil Oswald Spengler ob pisanju knjige Zaton Zahoda (1918) prepričan, da je vsaka kultura podobna živemu organizmu, ki odrašča, dozori, se postara ali umre, torej krogu, ki nas vrača vedno v isto izhodišče, sam verjamem, da je človeško življenje bistveno več od navadne časovne zanke. Ja, proces rasti in dozorevanja se dogaja, kot bi se ponavljal. A zgolj površen razum ne opazi, da to ponavljanje poteka na vedno višji zavestni ravni. Gre za razvojno spiralo in še zdaleč ne za krog!