Nore gobe pomirjajo živce


     Očitno bo šamansko zdravilo duha, nore gobe oziroma "svete otroke", ki spregovorijo skozi zdravilca prizadetemu, treba pomilostiti. No, šamani že od nekdaj psihoaktivno snov v gobah priznavajo za duhovno entiteto, učitelja in zdravilo. S pomočjo staroveškega obreda pomagajo uživalcu, da se preda učinkom analitičnega razpada osebnosti in obračuna s strahovi v sebi ter se znova sestavi v razbremenjeno duševno celoto. Seveda danes psilocibin poznamo predvsem zaradi njegove rekreativne in doživljajske psihedelične izkušnje, ki so se ji predajali mladi na potovanjih po Mehiki, zafrustrirani zahodnjaki pa so začeli psihoaktivno sestavino in njene uživalce preganjati kot zločince najslabše vrste. Kljub temu bo zdravilna droga premagala toge oblasti, saj je trgovina s trosi dovoljena, vzgajanje norih gob pa ni niti stroškovno niti tehnološko težko. Zdaj pa je po "čistunih" udarila še znanost. Psilocibin lahko prepreči izčrpavajoče stranske učinke kemoterapije, še posebej poškodbe živcev, ki povzročajo dolgotrajno otrplost, mravljinčenje ter bolečine v rokah in nogah. S pomočjo psilocibina bi se bolniki lahko izognili senzoričnim težavam in kroničnim bolečinam, ki pogosto ostanejo  po uspešnem zdravljenju raka. Periferna nevropatija, posledica kemoterapije, prizadene približno 75 % rakavih bolnikov. Kemoterapevtiki namreč motijo in prekinjajo sistemsko delovanje mikrotubulov, po katerih prehajajo mitohondriji skozi nevrone blizu hrbtenjače do živčnih končičev v koži. Nasprotno pa psilocibin pomaga živcem nevtralizirati toksične učinke kemoterapije in vzdrževati njihovo normalno delovanje. S širitvijo energijskih otokov (mitohondrijev) se krepijo tudi lastni zdravilni tokovi organizma in imunski odziv. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »