Človeški odpad

     Prav nobene sentimentalnosti ne čutim do tako poveličevanega varstva starejših, kot je dolgotrajna oskrba. Res je, da človek prej ali slej konča svoje življenje, svoje bedno življenje. Zadnji meseci, dnevi, ure so prav to: skrajna beda. In če se že toliko natezamo okrog vprašanja, kdaj se življenje dejansko začne, bi morali tudi katero reči o tem, kdaj se predčasno konča. Verjetno takrat, ko Homo sapiens izgubi svoj pridevnik (misleči, moder, razumen, okuševalski) in ostane zgolj biološki rod. Postane bitje, ki še vedno bije, čeprav ne ve čemu in komu na čast. No, osebno sem prepričan, da se človek veliko prej spremeni v vegetativno obliko, in sicer takrat, ko mu bližnji ali širša družba odvzame opravilno sposobnost ali ravnajo z njim tako, kot bi imeli pred seboj bitje brez lastne volje. Take primerke srečujem že od malih nog in precej pogosto. Starost sama po sebi je za marsikaterega mlajšega izgovor, da prevzame nad njo nadzor. Pri primerkih, ki imajo tekoče denarne prejemke in premoženje, je to pogosteje, redkeje pri tistih brez lastniških in nasledstvenih spodbud. Zato mislim, da bi bilo opisno nazorneje, če bi našo vrsto poimenovali s pridevnikom "oeconomicus", ker je prav naš odnos do gospodarstva, gospodarnosti in gospodarnega pomembnejši kot do bilo česa drugega. Razumljivo, da nam je opisni pojem "modrost" nekako v ponos, a takšna naša lastnost je preredka vrlina, da bi z njo lahko poimenovali človeka, zemljaka. Še posebej zdaj, ko je umetna inteligenca vsrkala domala vse knjige, ki o razumnosti razpredajo in nam znanje ponuja na vatle za borih 21 evrov ali celo brezplačno. Ko to pišem je v Gazi umrlo najmanj deset otrok, v Ukrajini so sesuli učilnico polno nadobudnih študentov, v Severni Koreji so usmrtili dva libertinca v najboljših letih in v Etiopiji so "vojni psi" poklali celo vas. Na Zahodju pa še vedno premlevamo, kako naj bi evfemistično poimenovali "človeški odpad" bodočih trupel!