Optimistično zrenje v neskončnost

     Bi bil Homo sapiens brez domišljije še vedno človek? Misel sama je premalo za izdelavo kamene sekire, kaj šele za snovanje digitalnega sveta in navidezne resničnosti. Za prehod iz bitja, ki se usmerja izključno v lastno preživetje, v človeka, ki loči med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, je potreben občutek za čas. Le takšen človek ve, kam potuje, in ključna pri njegovem potovanju je domišljija. Brez nje ni zrenja v lasten in nikakršni napredek. Tudi nebesa in bogovi niso nič drugega kot starodavno hrepenenje po popolnosti. Recimo, da je to utemeljitev transhumanističnega razvoja. Starodavni cilj, ki si ga je podredila zgodnja oblast, da bi gospodovala nad nepredvidljivim ljudstvom. Binarni svet, delil se je na tuzemstvo in onstranstvo, je tisočletja zaviral prvotno človeško hrepenenje po lastnem preseganju. Politika obvladovanja je bila močnejša od potrebe po napredku. S humanizmom je človek spet začutil sebe. Se postopno otresel zamegljenih prepričanj in odprl domišljiji nove smeri dojemanja. Te so obudile hrepenenje, hrepenenje pa sodobni transhumanizem, in slednji je ponovno segel po bogovih v nebesih. Človek se znova hoče meriti z usodo, le da tokrat na bistveno višji tehnološki ravni. Spopad med miti in resničnostjo se je šele prav začel. Staro se brani z vrednotami, novo, napredno z znanstvenimi dosežki. Normalno, da je človek v tej bitki za prestiž razglasil nesmrtnost za svoj naslednji cilj, starost pa za neetičen, bolezenski proces, ki ga bo treba čim prej spraviti pod nadzor. Tudi avtorja knjige Smrt smrti, José Cordeiro in David Wood, sta prepričana, da pišeta za zadnjo generacijo umrljivih in prvo generacijo nesmrtnih. Mogoče res, če se spet ne bo vmešal kdo, ki bo skalil to optimistično zrenje v neskončnost!