Misliti s tujo glavo


     Rezultati o bralni pismenosti v raziskavi PISA 2025 so vrgli na noge zaskrbljeno javnost. Naši "nadobudneži" so izgubili več kot 50 točk glede na predhodno merjenje. Nekateri celo dokazujejo, da se pozornost, vztrajnost in sposobnost presojanja poslabšujejo s ponudbo in opravilnostjo pametnih telefonov. "Digitalna demenca!" strašijo. Govorijo, kot da živimo v svetu presežkov in so manj razgledani njegova neposredna grožnja. Kakšno pretvarjanje! Mar res zgolj geniji hodijo po naših ulicah in tisoči niso zaznamovani s strankarsko pripadnostjo ali pokornostjo do delodajalcev, partnerjev, staršev in drugih nadrejenih? V takšnem svetu razmišljanje ni vrlina. Je lastnost neprijetnih, težavnih ljudi, ki drezajo v mnenjski monopol vodij. Pozabljamo, da je razmišljanje zahteven in naporen kognitivni proces. Od ljudi terja znanje, vztrajnost in pogum. Ni enostavno reči, da se z nečem ne strinjaš, prehitro te namreč razglasijo za odpadnika, fašista, praznoglavca, tudi populista, demagoga, kulturnega marksista, političnega konvertita, judeža … Verjetno ne bom prav nič zgrešil, če rečem, da se socializacija posveča predvsem vzgoji kimavcev, še zdaleč ne učenju in oblikovanju kritičnih osebnosti. Kaj pa drugega pomenijo besede, da bodo učiteljem vrnili avtoriteto, spoštovanje, in to v 21. stoletju, ko znanje tiči za vsakim vogalom, v vsakem računalniku, le želeti si ga moramo? Star ezoterični zakon, da ko je učenec pripravljen, učitelj pride, še kako drži. Kot bi bil izrečen za današnji čas. Še nikoli nismo imeli toliko učenjakov in novega znanja, ki nas preplavlja od vsepovsod. Število odličnjakov raste na vseh stopnjah. Zato trditi, da si kopljemo brezno neznanja, preprosto ne drži. Um protestira, podložni vihtijo zastave. Od nekdaj!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »