f3ŽO

     Zanimiva kratica! Tokrat poteka že 25. festival za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu. Prireditev je iz leta v leto bolje obiskana, pa tudi kakovostnejša. Prisotni imajo kaj ponuditi in obiskovalci lahko veliko vidijo ter doživijo. "Vsi smo ena generacija," razglašajo organizatorji. Verjetno mislijo na vse, ki so se zavezali vseživljenjskemu učenju. Ljudi, ki tako čutijo in razmišljajo, je iz leta v leto več. Seveda prednjačijo ženske. Za mnoge nepomemben kazalec verjetno ponuja odgovor o njihovi daljši povprečni življenjski dobi. So vsesplošno dejavnejše, bolj radovedne in odločnejše od moških. Tudi drugače največkrat srečujem prav ženske, kako vlečejo z leti obremenjen družinski voz navkreber. No ja, so tudi izjeme. Vedno več jih je. Očitno jih navdušuje koncept dolgoživosti. Človek, kar naenkrat ugotavlja, da ni nujno, da konča kot nebogljena polomija v kakšni ustanovi pozabljenega dostojanstva. Starost pod pritiskom mnogih spoznanj postopno postaja obvladljiva in le še vprašanje časa je, kdaj bo postala tudi ozdravljiva. Pri čakanju na biokemično in nevrološko pomlajevanje se zaenkrat še najbolj obnesejo: vzdrževanje moči in gibljivosti, zmerno prehranjevanje, učenje novega, krepčilno spanje in počitek, in seveda prepričanje, da vse, kar nas dela in ohranja zmogljivejše, bolj vitalne, nas pomlajuje. Mladost pa je že sama po sebi nasprotje smrti. Seveda se gospa s koso nenehno plazi in dreza v nas, da bi odkrila šibko točko, kjer bi nas lahko odkosila. A nobena skrivnost ni, da so gibčnejši hitrejši in ji lažje utečejo. Za dolgotrajnejše izmikanje usodi pa mora človek imeti voljo, precej volje, da vztrajno sledi spoznanjem. Znano je namreč, da si v starosti človek ne sme privoščiti počitka. No ja, lahko, a izključno na svoj račun!