Drž'te lopova


     Po poraznih obtožbah, kakšno finančno luknjo v proračunski blagajni je pustila prejšnja vlada v Podalpski domačiji, so začele deževati napovedi, ki kažejo, da nas bodo "sanatorji" v nekaj letih pripeljali iz dežja pod kap. Tako opevani interventni zakon ni nič drugega kot deska za pospešeno drsenje v denarno brezno. Ja, danes ti nekaj malega dajo, da čez čas lahko zahtevajo vračilo s krepkimi obrestmi. Ne bosta se zamajali le zdravstvena in pokojninska blagajna, izropan bo tudi sklad za zeleni prehod, na dostopna stanovanja in starostno oskrbo pa lahko kar pozabimo. No, vsekakor ne bo šlo za klasično plenjenje, ampak odpustke bogatim, da bodo na račun skupnega dobra postajali še bogatejši. A ker nobeno kosilo ni zastonj, bodo "dobronamerni" politiki, ki obračajo družbeno kolesje v smer potešitve zasebnih apetitov, verjetno neposredno deležni radodarnih daril. Se razume, iz našega denarja in na račun zmanjšanja skupnostne lastnine. V Združenem kraljestvu smo priča, ko država odkupuje nazaj izropano in opustošeno državno lastnino, ki so jo velikodušno razprodajali v času desničarskega tačerizma, in očitno je, da hočejo pri nas izropati lastne državljane po podobnem vzorcu. Samo v enem letu bodo javno blagajno minimalno oskubili za poldrugo milijardo in čez nekaj let bomo presneto dobro vedeli, komu se moramo zahvaliti za nižje pokojnine, skromnejše plače, krepko okrnjene zdravstvene pravice, srednjeveško šolstvo in umiranje na obroke. Zato bo morala družba, če želi resno zaščititi svoje skupnostne pravice, vzpostaviti preverjen način alarmiranja. Ko se bo v državnem zboru priglasil k razpravi nazadnjak, bo morala takoj zagnati vik in krik: "Drž'te lopova!" Stare metode so še kako učinkovite. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »