Vidim isto, čutim drugače

         Strukturalisti poskušajo določiti, kaj zavest je, z razčlenjevanjem doživetij, z razbijanjem celovitega občutka na prafaktorje, ki sodelujejo pri njegovem tvorjenju. Celo matematiko so vpletli v doživljajske pojave, da bi preko objektivnega spoznavanja določili subjektivne lastnosti. No, mogoče se celo da postaviti nekakšna pravila, vendar zelo posplošena in na generalnih osnovah. Ko spregovorimo o niansah, na primer o barvnih odtenkih in sinestetičnih občutkih, zakaj nekateri rdečo doživljajo kot vročo, druge pa prijetno ščegeta, se objektivna shema hitro sesuje. Ob takšnih ugotovitvah objektivisti zaženejo alarm, ko nas prepričujejo, da kvalije ne obstajajo, ker se računica ne izide po njihovem in zavesti ne morejo izmeriti kot kajle sira. Kvalije so pojavne kakovosti, so načini, kako se nam stvari prikazujejo in kako jih občutimo. Do tega trenutka še vedno velja, da se jih ne da analizirati in razvrstiti v kakšnem periodnem sistemu po segmentih, vrstah, razredih. Prav kvalije določajo posameznika skozi njegovo doživljanje. Drugače bi svet preprosto dojemali po vzorcih. Točno bi vedeli, kaj so rdeče hlače, glasbo bi poslušali pri isti glasnosti, jedli bi hrano enakih okusov in privlačili bi nas isti vonji. Ja, celo pri lepoti bi imeli ista merila. Za trenutek pomislimo, kako enostaven in monoton bi bil svet, če ga ne bi presojali po svoje, subjektivno. Pisanost nas namreč vzburja in prav zaradi vzburjenosti je življenje zanimivo in strastno. Mogoče so res na sledi zavesti, a ta vsekakor ni enodimenzionalen in enosmeren pojav. Svet niso le obrisi, temveč globina. Življenje oživi, ko se potopimo vanjo in se prepustimo tokovom, da nas objamejo in zazibajo. Če bi bilo drugače in bi bilo vse odvisno od metra, bi slepe in gluhe razglasili za ljudi brez zavesti. Tako pa …!