Nostalgija

     Največkrat kosim sam. Ob dobri hrani se potopim v lastne misli in sanjam. To me neverjetno sprošča. Tudi pred spanjem si zamislim kakšen uspešen scenarij, dogodek, ki ga nikoli nisem doživel in ga verjetno nikoli ne bom. Želje in hrepenenje usmerjajo misli. Po nekaj minutah globoko spim. Včasih se zgodba nadaljuje, prijetno in uspešno, največkrat se predvajanje ustavi in se izgubim globoko v delta valovih. Pravijo, da so slednji sila pomembni za telesno obnavljanje, čiščenje presnovnih odpadkov iz možganov, popravljanje celičnih napak in krepitev imunskega sistema. V stanju globokega nezavedanja se namreč izdatno sprošča tudi rastni hormon. Verjetno tudi zato govorijo, da otroci najbolje rastejo ponoči. Mogoče res! Sam se iz globokega sna zbudim po štirih, petih urah - največkrat sanjam o čem prijetnem - in to izjemno spočit. Nikdar me ne vznemirjajo sence preteklosti. O preteklosti ne razmišljam, niti se o njej ne pogovarjam. Tudi zato kosim sam, saj nočem poslušati enih in istih zgodb, ki jih ljudje stresajo iz spominov. Očitno zato, ker se ob nostalgičnih spominih dobro počutijo. Ko se zibljejo na krilih nekritične minulosti, ne mislijo na sedanjost, še manj na prihodnost. Ne razmišljajo o naporih, ki jih bo šele treba vložiti za potešitev dopaminskega hrepenenja. Verjetno je vračanje v preteklost sproščujoče prav zato, ker človeka oddaljuje od vsakodnevnih težav in si lahko izbiraš spomine, ki ti godijo. Ko človek ponavlja ali se ponavlja, obtiči v nevralni zanki. Ne zbuja se v prihodnost, ampak v že znano preteklost. Tudi možgani se praviloma odločajo za lažji življenjski potek. In ker nostalgična samozadostnost izpodrine nove cilje, pričakovanja in hrepenenja, se sproži naravni proces odvečnosti in razkroja.