Krčenje javnega sektorja


     Ko Ivan napove krčenje javnega sektorja, se v Podalpski domačiji dvigne vihar. Čemu le se vznemiri krajina in zatrepeta nebo, ko gre očitno za novo nebulozo, s katero oblast-slast poskuša prikriti ustvarjanje pogojev za potešitev lastnega pohlepa? Kot prvo, mislim, da se vsi skupaj preveč ukvarjamo z Ivanom. Čas bi že bil, da ga izselimo iz javnega prostora in naših misli ter ga prepustimo narcističnemu životarjenju med svojimi. Tako pa: Ivan bo porihtal zdravstvo, Ivan bo porihtal šolstvo, Ivan bo porihtal kulturo, Ivan bo porihtal državno upravo, vojsko, policijo in ustavo. Globoko sem prepričan, da bo Ivan, podobno kot po vsakem mandatu, pustil zmedo, razsulo v državnih podjetjih in kopico dilem ter lačnih otrok, ki jih bodo znova morali reševati nasledniki. Če nič drugega, bi bil čas, da se vprašamo po zdravju našega spomina in se vrnemo v obdobje, ko so gospodarstvo obvladovali Starina-Kosmova, Herr Bavčar in seveda Ivan. Živilsko-prehrambeni steber in trgovina (Mercator) sta propadla, tako da Ivanu ljubi Podalpci nimamo enega pomembnejšega prehrambenega in trgovskega podjetja več, ki bi se lahko kosalo na mednarodnem trgu. Le pomislimo, kakšno štalo so nam zapustili vrli Ivan in njegovi pribočniki-direktorji okrog leta 2008! Obalno gospodarstvo si še do danes ni opomoglo. Tamkajšnje ljudi je v pičlih štirih letih vrgel v leto 1965. In nič drugače ne bo tokrat. Ko pride Ivan, nastopi sedem let suhih krav. Vsakič pa se domače skupno premoženje skrči za kakšno milijardo. In kako bodo preurejali javni sektor? Po okusu njegovih vedno "lačnih" prijateljev. Bolje plačane domače kadre bodo upokojevali in izganjali v gospodarstvo, na njihovo mesto pa bodo privlekli cenene delavce iz tujine. In nekdo bo spet zaslužil!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »