Oživljanje znanosti


     Priznati moram, da sem v rahli dilemi. Nazadnjak Trump brani nedotakljivost umetne inteligence, medtem ko ji "napredni" demokrati poskušajo na vsak način spodrezati krila. Skrajni čas bi že bil, da si človeštvo neha zabijati avtogole zaradi lastne omejenosti in dovoli znanosti, da mu pomaga preseči frustracije, neutemeljene strahove in moralne, verske predsodke. Kaj pravzaprav vemo o umetni inteligenci? Nedavne napovedi, da bo požrla na milijone delovnih mest, so se pokazale za neutemeljene. V veljavi je spet pravilo, da znanstveni dosežki povečujejo povpraševanje po kadrih in omogočajo hitrejši dostop do boljšega dela. To, kar potrebuje znanost, je pametni predsednik, naklonjen razvoju, trdi Trump. Sam lahko le skromno prikimam, da se tokrat z njim globoko strinjam, a z enim bistvenim poudarkom. Znanost in razvoj potrebujeta "pametne" voditelje le, da ju ščitijo pred kapitalističnimi dvomi in plebejskimi strahovi. Če kje, je treba prav v znanosti dosledno spoštovati liberalistično načelo: »Laissez faire, laissez passer!« (Pustite delati, pustite teči), in to brez pomislekov in moralnih spon. Umetna inteligenca normalno, kot vsak razvojni preobrat, razkraja obstoječo družbo, da bi lahko vzniklo novo na propadu starega. Je napoved ukinitve monopola nad znanjem in hkrati obet stvarjenja virtualnega sveta po osebnem okusu. Praktično za mizerno ceno dobivamo v roke enkratno ustvarjalno in razvojno orodje. Ko bomo dobili še kvantne računalnike in humanoidne robote, se bodo tudi ozvezdja približala našim hotenjem. V vsej svoji zgodovini se je tokrat človeštvo prvič resnično približalo tako opevani enakosti in svobodi. In to, ne pa uničenje civilizacije, je tisto, kar resnično skrbi snovalce strojnega uma!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »