Soočanje nazadnjakov


     Pri teh spopadih za nacionalno rasno čistost, ki se odvijajo po Evropi in Severni Ameriki, pravzaprav ne vidimo pravega bistva. Izpostavljamo kulturna neskladja, ekonomsko ogroženost večinskega prebivalstva in njegovih vrednot. Mobilnejši, napredni in izobražen del populacije iz migracijskih priseljevanj niti ne dela nekega pompa. Udarni in gorki so predvsem v desničarskih vrstah. Prav nazadnjaki so namreč tisti, ki s prihodom migrantov dobivajo neposredno konkurenco, nas levičarje pa bi morala še kako skrbeti ogroženost osebne svobode zaradi ponovne koncentracije patriarhatu naklonjenih osebkov. Mogoče nas bo začasno obvaroval spopad med njimi za primat, toda popolnoma jasno nam mora biti, da se bo prej ali slej prst uperil, oziroma se je že, v svoboščine in pravice, ki jih zagovarjamo libertini. Še posebej bo na udaru naš svobodomiselni osebni življenjski slog. Prav slednji gre še kako v nos nazadnjaški druščini, in ni pomembno, je tujega izvora ali iz domačega ponora. Na vsak način nam hočejo vrniti boga, ženske "trebuhe" spraviti nazaj k pomivalnemu koritu, otroke pa k verouku. Znova nas silijo v črno-beli svet zlorab, iz katerega smo komaj ubežali. No, migracije vsekakor so problem, saj v sebi običajno nosijo srž kulturnega konflikta. Ta naj bi med drugim vplival tudi na sprožitev slovenske osamosvojitve, čeprav je šlo v prvi vrsti za reševanje domačih puritancev. Patriarhat v Podalpski domačiji se je namreč čutil ogroženega zaradi naraščajočega vpliva drugih balkanskih nazadnjakov. Osamosvojitev je bila izključno paravan za zaščito klerikalnega občestva in tradicije. Čemu le bi drugače tako hiteli iz Jugoslavije, če pa danes nekateri ponovno vsiljujejo prav tiste vrednote, pred katerimi smo pobegnili v osamosvojitev?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »