Vsak dan šteje

 

    Po 65. letu dobesedno šteje vsak dan. Opustite vaje za gibčnost in moč, pozabite na daljši sprehod, zanemarite ročno pisanje in branje, pustite drugemu, da pokosi travnik okrog hiše … Po vsaki taki prekinitvi se prikrade togost v telo, in potreben je vsaj kakšen teden, da se je otresete. Če pa si privoščite večmesečni počitek, je vprašanje, ali se boste sploh še kdaj vrnili ali pa boste obtičali med betežniki. Ja, staranje je zanimiv proces. Človek mora nenehno raziskovati sebe in preizkušati, kaj mu najbolj ustreza, da ohrani oziroma izboljša lastno vitalnost. Gerontologi nam dopovedujejo, da je upadanje imanentno povezano s staranjem. No, upočasnjevanje se vsekakor dogaja. Kako vidno bo postalo, je najbolj odvisno od nas samih. Um in telo služita, če ju uporabljamo. Mnogi tako doživljajo upadanje procesne učinkovitosti že v mladih letih. Starost je le izgovor, zakaj se proces kasneje pospeši. Zato je še kako pomembno, da oživimo mladost v nas. Ne spominov na neko minulo obdobje ali primerjav s preteklostjo, ampak občutek, da smo sposobni biološko uro dejansko zasukati za nekaj let nazaj. Noro? Sploh ne! Samo pomislimo na znameniti stavek: "Mladost je norost, tam skače čez potok, kjer je most." In če smo sposobni nekaj takšnega tudi osmisliti, smo na najboljši poti, da prekinemo starodavno zavezo z besedno zvezo "zvestoba do groba". Največkrat se ob izrekanju bistroumnih rekov niti ne zavedamo, kako usodni znajo biti. Um se namreč okuži z nesmisli in jih shrani v podzavest kot mantro končnosti veliko hitreje, kot si sploh lahko predstavljamo. Pazimo, kako razmišljamo, kaj govorimo, delamo in si želimo. Karma ni le nekaj, s čimer je prežeta vzhodnjaška filozofija, ampak dejanska sila usode, program, ki neslišno teče na meji zavestnega uma, če ga seveda ne zamenjamo z drugačnim prepričanjem.