Fašizem

     Ključni problem fašizma je, da hoče spremeniti družbo v terapevtsko ustanovo, ki bo služila ljudem z očitnimi psihopatološkimi odkloni in frustracijami. Le pomislimo, kdo se ogreva, da navzven, z dvignjeno desnico izraža pripadnost določenemu mišljenju, gibanju, stranki. Fanatiki? Tudi, predvsem pa gre za ljudi z razsutim ali še neizoblikovanim osebnostnim značajem. Takšni potrebujejo vodjo, takšni potrebujejo ideje, da se jih oprimejo, ker nimajo lastnih, in potem kot krdelo sledijo alfa samcu ter uresničujejo njegove blodnje. Blodnje o veličini in izginulih mitih poganjajo polčloveka, da se znaša nad drugimi, predvsem nemočnimi. Njegovo razsuto življenje tako ponovno dobiva smoter, ta pa je trpinčenje sočloveka, dokler se slednji ne pridruži blodnjavemu orkestru ali ne umre. V vsakem primeru gre za konec človeških lastnosti, za izgubo empatije, občutka za solidarnost. Blaznost postaja ključna vsebina psihoze, ki se skuša uveljaviti kot prevladujoči družbeni model. Ta je podoben testu brez kvasa. Iz njega dobimo zgolj zbit, trd kruh, neprimeren za uživanje, a na pogled še vedno kruh. Ko človek izgubi lastno mišljenje, voljo do iskanja svoje resnice in občutek za druge, s katerimi sobiva, je le še tuleča zver, ki se dere na gospodarjev ukaz. Družbeni mediji so polni takšnih tulečih zveri, blodnjavih osebkov, prepričanih, da bo znašanje nad drugimi umirilo njihovo lastno nevrozo. Kar pa je seveda nemogoče. So kot psi na ketni, ki začnejo besno lajati in trgati verigo, že ko jim mačka steče pred gobcem. Mačka namreč ni pes. Je čisto nekaj drugega in zato sovražnega. Tudi vsak pes ni pes. Pravega pedigreja so samo tisti z dvignjenimi ušesi in pravi fašisti so le tisti z dvignjeno roko! Sporočilo je jasno: Smo ud, ne pa telo z lastnim razumom!