Gisèle Pelicot

     Mnogi se spotikajo ob moje mnenje in zmajujejo z glavo, ko pravim, da družini ne zaupam in se mi zdi preživeta tvorba. Preprosto mi ne gre v glavo, kako lahko dve nepopolni, z egoizmom nabiti duši vzgojita popolnega, altruističnega in empatičnega otroka. Prav tako ne razumem, kako lahko imamo v tem svetu, posejanem z družinskimi klani in zavezništvi, enake ali vsaj podobne možnosti za razvoj, poklicno udejanjanje in dostojno starost. Tudi edini na videz spodoben argument, da je družina psihosocialna skupnost, v kateri njeni člani, predvsem otroci, živijo varno in ljubeče, me ne prepriča. Če bi to vsaj delno držalo, se ne bi soočali z nasiljem, zafrustriranimi in patološko iztirjenimi posamezniki ter obremenjenimi odnosi. Povedano preprosto, živeli bi resnično srečno in sodelovalno. Tako pa? Naj vsak presodi pri sebi na podlagi predsodkov in nerazumljivih izbruhov, ki jih nosi s seboj ter z njimi obremenuje svoje in življenja drugih. Namenoma izpostavljam Gisèle Pelicot, žensko, ki jo je drogirano v "varnem" družinskem okolju zlorabil mož in še najmanj 50 drugih moških. Nekdo je na javnem sojenju izjavil, da mu ni jasno, kako lahko živi toliko spolno izrojenih ljudi v majhnem kraju. Vsekakor ne moremo spregledati tistih žensk, ki so po odmevnem primeru začele vlagati prijave in zahtevke za ločitev. Mislim, da so se na udaru znašle predvsem patriarhalne družine, ki zagovarjajo tradicionalne vrednote. Mogoče zato, ker jih same ne živijo, nas toliko bolj vneto prepričujejo, kako pomembno je, da ohranijo monopol nad vzgojo otroških ritk in poslušno "ljubečih" ženičk. Drugače pa, ne morala, ampak raven človekove zavesti je tista, ki iz kletke za zveri gradi resnično varno socialno okolje, ki mu pravimo dom!