Diham in razmišljam

     Če je le mogoče, se poskušamo izogniti slabemu in nasičenemu zraku z izpusti in kemikalijami. S tem poskušamo vsaj delno zavarovati svoja pljuča. Kaj pa možgane? Na njih največkrat ne pomislimo, čeprav je njihovo "dihanje" daleč najbolj pomembno za naše zdravje in dobro počutje. Sam imam precej izostren senzorični sistem. Kljub 69 letom ga krepim, tako da številne teorije, ki trdijo, da s staranjem naši organizmi zgolj propadajo, držijo le delno ali pa sploh ne. Odvisno od pristopa, prepričanja in zaupanja vase. Recimo, ko vstopim v prostor z obremenjenim ozračjem ali se znajdem v okolju, nasičenem s prahom in vonjem po zadušljivem, moje običajno dobro razpoloženje hitro upade. Postanem nemiren, zaskrbljen, mogoče celo nekoliko tesnoben, v vsakem pogledu pa brez prave energije in volje za delo ali radostno sanjarjenje. Za pljuča ni problem, zdržijo bistveno več, kot si lahko mislimo. Ustvarjena so bila namreč v zemeljskem obdobju, ko so bili vulkani presneto aktivni, čisti zrak pa sila redko razkošje. Tudi drugače, če ne gre za kakšno bolezen, ki prizadene naša dihala, ta preživijo možgansko smrt. Zato je verjetno precej koristno, ko se soočimo s težavami pri bistroumnosti, da najprej ocenimo kakovost zraka v neposrednem okolju. Lahko se tudi dvignemo nad 1000 metrov, da spoznamo, kako čisti zrak spodbudi naše sive celice. Vsekakor se bomo počutili bolje in vedrejše bo naše razpoloženje. V nedavni raziskavi v ZDA so 30 dni spremljali 116 hiš, oddaljenih približno 200 metrov od prometne avtoceste, in izmerili kognitivne sposobnosti med živečimi v hišah z napravo za prečiščevanje zraka in med tistimi brez nje. Mentalna gibljivost in senzorična občutljivost sta bili med prvimi 12 % boljši!