Deprogramiranje smrti


     Zadnje čase se ne pogovarjamo več samo o tem, kako si podaljšati življenje, ampak že presneto resno razmišljamo o lastni nesmrtnosti. Dolgožitne vrste, kot sta praktično nesmrtna meduza Turritopsis dohrnii in grenlandski morski pes Somniosus microcephalus, dokazujejo, da genetski mehanizmi za kaj takšnega obstajajo. Nekatera drevesa (velika sekvoja, čopasti bor, patagonska cipresa, tisa …) dosežejo starost tudi nekaj tisočletij. Narava je po eni strani postavila biološke omejitve, po drugi pa s posameznimi primeri dokazuje, da je življenje prek razumnih meja še kako možno. Razvozlati moramo le še procese, povezane z obnovo in pomladitvijo telesa, in smo na konju. Toda znanstveniki so podobno razmišljali tudi, ko so se povezali okrog projekta človeškega genoma (Human Genome Project - HGP). Trinajst let (1990-2003) so določali zaporedja vseh baznih parov. Po silovitem navdušenju, ki je sledilo končanemu delu, so ugotovili, da preprosta domneva: en gen = ena beljakovina = določena bolezen, niti približno ne drži. Namesto 100.000 in več pričakovanih genov so jih našli le med 20.000 in 25.000; komaj kaj več kot pri preprosti vinski mušici. Pomembni niso le geni, ampak kombinacije, skozi katere se izražajo, odzivajo na zunanje in notranje dražljaje ter izkušnje. Tudi sicer geni predstavljajo zgolj 2 % dvojne vijačnice. Ostalo je "temna" snov, prostor, v katerem je polno usmerjevalnih elementov, stikal, nekodirajočih delov RNK in številnih epigenetskih informacij, ki vplivajo na oblikovanje genskih sklopov ter intenziteto izražanja posameznih genov. Če le površno pomislimo, je v igri nekaj sto milijonov kombinacij, ki pa jih za zdaj še nismo sposobni tehnološko razvozlati in povezati!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »