Trpljenje prepovedanega sada

 


    Naj se še tako prepričujemo, kako običajno stanje je nosečnost, v bistvu predstavlja precejšen napor in tveganje za telo, kar seveda lahko privede do različnih zapletov. Do zdaj večina žensk vse skupaj jemlje kot nekakšno naravno tlako, ki so jo dolžne opraviti za "sveto" družino. Toda kot ugotavljamo, družina še zdaleč ni več tako sveta, kot so nam to tisočletja ubijali v glavo in skupnosti si le po tej poti lahko privoščijo ceneno reprodukcijo vojakov, da bodo zanjo gnili po poljih smrti. Vsekakor prihajamo v čas, ko spoznavamo, da so rojstva mogoče res nekaj čisto naravnega, vendar za živalski svet, ne pa za človeka, obdarjenega z zavestjo. Večji in težji postaja možganski neokorteks, manj je kandidatk, ki bi izpostavljale svoja telesa porodnim in poporodnim izkušnjam. Zato bo treba precej pohiteti, da razvijemo izventelesne oblike spočetja, prenatalnega razvoja človeških osebkov in njihovega vključevanja v življenje. Ljubezni bo seveda manj, mit o "sveti" družini bo vsekakor prizadet, a dekleta in ženske bodo bistveno lažje in dalj časa ugajale sebi in drugim. Oziroma bi bilo pametno razmisliti, koliko bo za človeštvo po novem pripravljena odšteti skupnost in sebični posamezniki, da si bodo lahko privoščili naravni "bio-luksuz" razmnoževanja vrste po starem, če so se že odločili, da se bodo še naprej igrali z ženskimi telesi in njihovimi materinskimi čustvi. Stoletni obsedenosti s podarjenim božjim trpljenjem zaradi okušanja sada s prepovedanega drevesa bo prej ko ne odklenkalo. Bog je namreč obtičal v rajskem vrtu. Si to priznavamo ali zanikamo!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »