Socialna grozljivka

 

    Če pomislim, da sem bil spočet in rojen v neke vrste socialni grozljivki, sem lahko začel življenje vrednotiti šele, ko sem zapustil družinsko okolje. Zakaj? Šlo je za tiho solidarnost rodovnih družin, v katerih so se otroci spočeli predvsem z nasiljem, in če je že šlo za užitek, je bil ta enostranski ter pogosto prepojen z alkoholnimi hlapi. Vrla moškost se je zavedala le, da ga ima pravico vtikati v nekakšne vreče, ki so jim pravili ženske, edini demografski načrtovalec populacije pa je bila običajno dolga pletilka. Vsaj toliko, da je lahko skozi nožnico in maternični vrat dosegla plod in sprožila njegovo odmrtje. Medtem ko je pri moških največkrat šlo izključno za potešitev nagona, v bolj perverznih različicah pa tudi za telesno ponižanje ženske in njenega dostojanstva, so ženske kot umsko naprednejše že uporabljale zahtevnejše tehnike za prekinitve nosečnosti, ki so jih ginekologi in kirurgi kasneje le še medicinsko oplemenitili; jim s pomočjo izvedenstva in instrumentov odvzeli primitivni značaj praktičnosti. No, večina moških niti ni vedela, kaj je ščegetavček, kaj šele, da bi ga znala poiskati in narediti romantično opevano ljubezen za kolikor toliko znosno. Pri pripravah na zakon zagotovo niso učili tovrstnih veščin, ampak dlje od gamet in njihovega veseljačenja niso prišli. Srečna družina je bila takrat bolj hrepenenje kot dejansko spoznanje, kako je danes, pa vemo sami. Verjetno ni naključje, da je več zakonskih skupnosti na robu izdiha kot pa poskusov za njihovo oživitev. Preprosto nismo rojeni le, da bi služili, ampak to pričakujemo tudi od drugih!