Odgovorni za svojo smrt

 

    Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja oziroma evtanazija, kot ji neevfemistično rečemo, se postopno tihotapi v našo zavest. Vse kaže, da bo v prihodnosti postala eno ključnih stvari, ki ji bomo morali poiskati mesto v našem življenju. Razumen in odgovoren človek bo moral namreč odločati tudi o lastni smrti, ne zgolj o življenjskih izbirah. V državah, kot sta Nizozemska in Kanada, kjer je evtanazija zakonita poleg paliativnega postopnega zastrupljanja težkih bolnikov z opioidi, pravzaprav že dojemajo psihofizično breme, ki ga prevzemajo vpleteni. Prvega velikega koraka proti evoluciji, kot je evtanazijo poimenoval nekdanji kanadski premier Justin Trudeau, dejansko ni mogoče nadzorovati, ko je enkrat uzakonjena. Enostavno ni mej, ki bi jih ne bilo mogoče prestopiti, ugotavlja nekdanji predsednik Evropskega inštituta za bioetiko, Etienne Montero. Po normalno razsodnih primerih, ki se odločajo za svojo smrt, prihajajo na mize poslancev predlogi in zahteve, da se postopek končanja življenja odobri tudi za duševne bolnike, dementne, ko bolezen preseže mejo, katero so oboleli določili za končno, dojenčke, ki se rodijo s hudimi deformacijami, odrasle in razsodne mladostnike … Namerno končevanje življenja ni več samo etično vprašanje in stvar posameznikove hrabrosti, ampak zmeraj bolj postaja tudi ekonomsko pomembno, še posebej, ko razsojamo o upravičenosti dragega zdravljenja, ko se stanje bolnikov zgolj poslabšuje. Mnogi se že zdaj za prostovoljni odhod odločajo tudi, ker nimajo sredstev ali možnosti za drago zdravljenje.